Razumem, zakaj tako pogosto pride do reka “brez izgovorov”, sploh kar se tiče tekaških treningov. Da torej treniramo ne glede na vremenske razmere, na morebitno počutje in razpoloženje. Vse to razumem, a sama preprosto še nisem na tem nivoju, da bi to lahko tudi prakticirala.
Priznam, da me vremenske razmere še vedno vržejo iz tira. Dober mesec nazaj sem vsem veselo govorila, kako se noro veselim marca, ker končno počasi prihaja moj čas, ko bom lažje več zunaj (tudi sicer, ne zgolj iz tekaškega vidika) in me ta hudičev mraz več ne bo tako zelo motil. Me je pa ta veliki marec malenkost presenetil, ker smo že 22., zunaj je real feel še vedno krepko pod ničlo, vse skupaj pa je pospremljeno še z groznim vetrom. In to me vrže iz tira, zaradi česar se na zunanje treninge žal spravim občutno težje.
Poleg tega pa me neverjetno iz tira vržejo vse mogoče poškodbe. Takoj ko se počutim zdravo in bolj močno, da lahko treniram več, me po glavi udari neka nova težava, ki me vrže deset korakov nazaj. Ravno včeraj sem nekomu govorila, kako zelo zavidam tekačem, ki nimajo težav s poškodbami, ker mene držijo nazaj že dve leti oziroma vse odkar sem prvič poskusila resno začeti s tekom. Za trening čez bolečino pa morda za zdaj nisem dovolj močna, morda nisem dovolj izkušena, morda nekaj čisto tretjega, a preprosto ne gre. Če komaj prišepam od dvigala do pisarne, se mi zdi to dovolj velik znak, da tek izpustim.
Verjamem, da je za izkušene tekače situacija drugačna in jim te dejavniki ne pomenijo nič oziroma skoraj nič, ampak zame tek za zdaj ne predstavlja tako velike vloge, da bi zanj naredila vse ne glede na vse. Tek imam rada in se ga večino časa veselim (čeprav včasih potrebujem brco v rit, da se spokam iz postelje in dejansko tudi obujem tekaške copate), ampak ta moto na vse ali nič oziroma brez izgovorov bo počakal do takrat, ko bom morda lovila kakšen boljši časovni izid ali kakšno daljšo razdaljo.
Za zdaj je dovolj že to, da obujem tekaške copate in čas preživljam zunaj. To je več kot sem si pred časom kadarkoli predstavljala oziroma se je zdelo nepojmljivo, tako kot se je zdelo neopojmljivo, da bom kdaj tekla pozimi. Pa sem letos celo zimo preživela v dokaj rednem tekaškem koraku in za zunanjega opazovalca, ki preveri kilometrino na moji Stravi, morda res nabrala malo kilometrov, a zame pomenijo več kot katerikoli do zdaj.
Ker čisto vsak vstop na temperature pod ničlo je mala zmaga, ki jo upoštevam in z veseljem gledam nanjo. Tako kot je vsaka zmaga tek ponoči, ko vidim zelo malo ali skoraj nič, če temu dodamo še sneg in pomrznjeno podlago (česar je bilo v letošnji zimi kar nekaj), pa sploh več ni dileme.
Komaj čakam na pravo pomlad in upam, da s seboj prinese manj poškodb kot jih je prinesla letošnja zima.
Imejte se radi.
xoxo
P
Trenutno poslušam: All Time Low
Trenutno berem: Winners
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:
xoxowords 